Rimska Kolaciona / Colatio leži v Mislinjski dolini, na jugozahodnem obrobju slovenjgraške kotline. Naselbina leži ob rimski cesti zahodno od potoka Suhadolnica v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Pravilno jo je lokaliziral notar dr. Hans Winkler, ki jo je od leta 1909 do 1912 delno raziskal. Leta 1911 sta skupaj z arheologom dr. Walterjem Schmidom izkopala še poznoantično in zgodnjesrednjeveško grobišče na Puščavi. Prostor je bil poseljen že v prazgodovini.
Novejše raziskave v Kolacioni potekajo od konca 70-ih let, na območju grobišča in delu naselbine sta jih večinoma izvedla ZVKDS, OE Maribor in Koroški pokrajinski muzej. Raziskave so pokazale, da je bila Kolaciona poseljena vse od 1. do začetka 5. stoletja. Na prostoru zgodnjerimskega grobišča iz 1. in 2. stoletja so v 3. in 4. stoletju postavili bivalne objekte z tlakovanimi površinami, odkrita sta bila tudi dva poznorimska skeletna grobova.
Kolaciona je nižinska naselbina v obsegu cca 650 x 250 m. V severozahodnem delu leži obhodni tempelj, jugovzhodneje od njega naselbina in 500 južneje še zgodnjerimsko grobišče. Status naselbine je vprašljiv, znano je le, da je opravljala (tudi) funkcijo poštne postaje. Traso ceste bi pričakovali v smeri vzhod – zahod, mimo razkošnih grobnic, utrjeno cestišče, ki ni nujno rimsko, je bilo odkrito v smeri sever – jug, zahodno od grobnice I. Cestišče, ki iz jugozahodne smeri vodi proti templju, navaja Winkler.
Tempelj zgrajen v keltski tradiciji je ležal ob vznožju grajskega griča. Severozahodno od cele so našli arhitekturne dele stebrišča, temelje nekaterih javnih stavb ter številne posvetilne oltarje. Narejeni so bili iz vzhodnoalpskega marmorja, posvečeni pa Jupitru, Jupitru Dolihenu in Marsu. Monolitni steber iz cerkve sv. Pankracija naj bi izviral iz templja v Kolacioni, kot tudi odlomki votivnih figur in votivna plošča posvečena Jupitru Depulsorju. Plošča in posvetilni oltarji so datirani v 2. in 3. stoletje po Kr.
Odkriti objekti v naselbini so enoprostorne hiše obdane z ograjenim dvoriščem, ki so značilne za rimske naselbine v južnem Noriku. Temelji stavb v Kolacioni so lahko kamniti, leseni ali grajeni v stojkasti tehniki. Pri gradnji so uporabili lomljenec, apnenčaste kamne, vogali stavb so lahko ojačani. Nekatera tla v objektih so bila tlakovana z manjšimi kamni. Material za gradnjo so pridobivali v neposredni bližini naselbine (Gradišče, Šancljnov vrh, Grajska vas in vse do Bukovske vasi).
Skromni so ostanki hipokavsta, ognjišče je bilo odkrito pri raziskavah Balaban-Pur, tri kurišča pa pri Faležu in Korobenzu. Med najdbami izstopajo sigilatne posode iz delavnic Rheinzaberna, pečatne oljenke ter železen pečatni prstan z gemo. Odkritih je bilo več svinčenih odlomkov in plomb ter žlindra.
Večji del nekropole se širi severno od ceste Slovenj Gradec – Ravne. Sredi obzidanih grobnih parcel so bile postavljene razkošne grobnice, ki so pripadale podeželski eliti. Najbolje je raziskana grobnica I. Izjemna je po svojem položaju, najdbah in arhitekturi. Na sredini 250 m2 velike grobne parcele je stala grobna hiša (5,2 x 5,5 m). V njej so v tretji četrtini 1. stoletja po Kr. pokopali moškega in dve ženski. Nagrobnik z reliefom kurulskega stola in liktorja je pripadal županu iz Celeje, ki je bil pokopan v tej grobnici. V njej so bili odkriti še koščeni deli mrtvaške postelje in ženski pridatki. Pokojnik je bil pripadnik avtohtonega višjega sloja na podeželju.
Zidane grobnice so značilne za južni in jugovzhodni del province Norik, ki je bil že zgodaj
romaniziran. Vsi odkriti pokopi v Kolacioni so žgani, razen dveh. Oba skeleta sta pripadala
ženskima osebama. Manjši zidani grobovi so bili locirani v zahodnem delu grobišča.
Iz maloštevilnih ohranjenih napisov izvemo, da je bilo prebivalstvo staroselsko, keltizirano, ni
pa zanemarljiv niti delež latinskih imen.
Besedila: Aleksandra Čas, Saša Djura Jelenko, Brigita Rajšter, Aleksandra Ramšak
Koroški pokrajinski muzej, april 2024