Na neokrnjenih travniških površinah Starega trga sta se do sredine 30-tih let prejšnjega stoletja nahajala le Druškovičev kozolec in Kuharjeva domačija. Kozolec je bil pomembno prizorišče kulturnega dogajanja vse do 60-tih let, tu so se odvijale številne uprizoritve ljudskih iger z gostovanji dramskih skupin od blizu in daleč.
Gradnji kasarne je bila zelo naklonjena takratna mestna oblast, podpiral jo je tudi župan dr. Josip Picej (1936–1941). Na njihovo pobudo so povabili vojaško komisijo, da si izbere zemljišče za vojašnico za mestnim parkom in omenjenim kozolcem. Idejo o izgradnji vojašnice je podprla večina takratnih trgovcev, gostilničarjev in obrtnikov, saj so v gradnji videli veliko prednosti, ki bo prinesla napredek in razvoj mesta. Občinski odbor je brezplačno dodelil 5 hektarov zemljišča. Vojašnico v obliki črke U so začeli graditi leta 1937 po starejših avstro-ogrskih smernicah, s severnim vzdolžnim osrednjim traktom in dvema prečnima krakoma proti jugu, ki nakazujeta dvorišče namenjeno urjenju vojakov. Še nedokončano kasarno so leta 1941 zasedli nemški vojaki in gradnjo stavbe do maja 1942 tudi dokončali.
Za potrebe dodatnega urjenja vojaških enot in skladiščenja vojaške opreme so med 2. svetovno vojno na južnem delu kasarne zgradili objekte, ki skupaj s kasarno oblikujejo dvorišče. Po koncu vojne je kasarno in pripadajoče objekte zasedla takratna Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Mogočen objekt je imel pripadajoče dvorišče z nogometnim igriščem. H kasarni so sodili tudi pomožni objekti in konjski hlevi (štale). Na območju kasarne so prirejali celo kasaške dirke. JLA se je leta 1949 umaknila iz Slovenj Gradca, v kasarni pa so nastali prvi zametki obrtniških delavnic.
Leta 1952 je bilo iz sprva skromnih obrtniških delavnic ustanovljeno obrtno podjetje Mestno sedlarstvo in tapetništvo, ki je v dobrih dveh letih preraslo v večje podjetje oblazinjenega pohištva Nova oprema. Prevzelo je lastništvo nad celim vojaškim kompleksom in ga priredilo v proizvodne in skladišče prostore. V naslednjih letih je, zaradi posledic stihijske gradnje, postala zunanja podoba industrijskega območja neorganizirana. Zelo uspešno podjetje je po osamosvojitvi doživeli kar nekaj vzponov in padcev, leta 2002 je prišlo do stečaja.
Družba KO-SI d.o.o. je leta 2017 izvedla nakup tega industrijskega objekta z namenom revitalizacije in prilagoditve urbanističnega območja sodobnim potrebam. Investicija se osredotoča na oživitev degradiranega industrijskega območja ter vzpostavitev novih prostorov, ki bodo pozitivno vplivali na širši razvoj celotne regije.
Namen projekta je ustvariti prostor, ki bo služil širokemu spektru dejavnosti, vključno s poslovnimi subjekti, javnimi zavodi, izobraževalnimi inštitucijami ter drugimi organizacijami. Projekt bo deloval kot tovarna znanja, kjer bodo povezovanja različnih strokovnih znanj in dejavnosti omogočila izmenjavo idej, inovacij in podjetniških priložnosti. Obnovljeni objekt bo spodbudil sodelovanje med različnimi sektorji ter pomagal pri razvoju novih podjetij, raziskav in inovacij, hkrati pa bo obogatili kulturno in družbeno življenje lokalne skupnosti.
Revitalizacija vojašnice predstavlja pomemben korak k gospodarskemu in družbenemu napredku regije, saj bo ustvarila nove delovne priložnosti, privabila investicije in omogočila širši dostop do izobraževalnih in raziskovalnih virov. Obenem pa bo ohranila pomembno
zgodovinsko dediščino objekta, ki bo v novo funkcijo vključila elemente preteklih obdobij,
hkrati pa jih povezala z modernimi potrebami in izzivi. Ta projekt je priložnost za ustvarjanje
inovativnega okolja, ki bo prispevalo k napredku tako lokalne skupnosti kot širše regije.
Pisni vir: Jernej Kovač Myint, Idejna zasnova središča za razvoj lesarstva, Predlog revitalizacije
industrijskega območja in stare kasarne v Slovenj Gradcu, magistrsko delo, Ljubljana 2015
Ustni vir: Tomo Vrunč, 17. 10. 2022